Nekaj clankov zadnje stevilke

glasilo viškega Pigsa

Moderator: pigs

uredništvo

Nekaj clankov zadnje stevilke

OdgovorNapisal/-a uredništvo » Če Nov 10, 2005 8:24 pm

Šala mala za nas nesmrtnike

Šala mala za nas nesmrtnike. Takole na koncu leta, ko mi že nekaj časa res vse dol visi in se me loteva Dizi-sindrom, se mi začne včasih trgat in začnem blest o čudnih zadevah. Kam bi se sedajle skril, kam pobegnil, ali bi sploh kaj mignil ali bi rad samo zgnil, tam kjer sem. Itak pa je to znana stvar in po mojem smo vsi tega navajeni. Pa je spet padla ena čist nerazsodna ideja. Samo, da je nekaj, da se kaj pričakuje. Pa rečem še Primožu, pa je takoj za stvar. Sploh nisva nič razmišljala, v kaj se podajava, ali je izvedljivo ali ne. V enem dnevu na Triglav in nazaj. S kolesom. Iz Ljubljane. Vprašal sem še Mateja, če je kaj strupen, pa je rekel, da bi šel, ampak se je potem razsu na tekmi. Meni se je malo sanjalo, da bo stvar naporna, Primož pa je bil čisto iz sebe od navdušenja. Pa sva šla potem tisti ponedeljek ob 10. uri zvečer. Njegov ata naju je še nekaj snemal s kamero, oba zadovoljna in polna pričakovanja. Hotela sva se pomeriti sama s sabo. Da si dokaževa, da nisva tako gnila, kot bi zgledalo ta zadnji mesec. Po mojem sva zgledala kot največja otroka. Sploh si nisva predstavljala, kaj naju čaka. Kar dobro sva ga gnala tja na Gorenjsko. Kar po glavni cesti, malo tudi po avtocesti. Potem v Vratih sva imela pa blazno srečo. Še sedaj nama ni vse jasno. Brez luči ob ene treh ponoči skozi gozd; ker ni lune, makadamsko cesto zgolj slutiš. In naenkrat se mi zazdi, da je nekaj temnega pred mano. Sploh ne razmišljam, ampak samo stisnem. Kolo potegne črto. Ustavim se 20 cm pred debelo kovinsko rampo. Stari, da te kap! S Primožem, ki mu tudi uspe ustaviti tik pred rampo, se samo gledava. Ni nama jasno. Zakaj koča v Vratih ob 3.30 ni bila odprta, nisva vedela; turisti pač pridemo kadarkoli. Taka gostoljubnost! Tam sva potem pustila bicikla in šla peš naprej. Vse skupaj se je vleklo kot nevemkaj – tja do Kredarice. Bila sva vedno bolj zaspana. Samo naslonila sva se na mizo pa sva že spala. Pa je treba nadaljevati. Od tu naprej so naju pozdravljali klini in veter, ki je divje pihal na grebenu. Proti vrhu sploh ni tisti tradicionalni Triglav, vrh Slovenije, ampak smotana gora, ki ji bova s stisnjenimi zobmi prišla do živega. No, meni se je ob Aljaževem stolpu kljub izčrpanosti obraz raztegnil v nasmeh. Šla sva kar v stolp sedet. Niti besno žaganje zastavice na stolpu Primoža ni motilo, da ne bi takoj zaspal. Na pol poti, na koncu z močmi sva vstala in se odpravila proti – uf, kje je še to – Ljubljani. Primož je rekel, da še Rožnik včasih bolj doživi, kot je sedaj ta Triglav. Šla sva dol, dol, dol, pa še bolj dol, dokler se ni začelo že vlečt, pa še nižje čisto do koles. Imela sva občutek, da sva že skoraj doma, samo še kolo naju čaka. Bila sva spet bolj vedra. Gledala sva pot čez Prag za nama in se čudila, kako sva sploh prišla tam čez.
Tam pri Aljaževem domu je bilo pa sedaj malo bolj živo kot ponoči. Pa nič zato. Sedela sva na stopnicah pred vhodom in debilirala. Na primer: ali veš, kako razlomiti čokolado? Še zavito ali pa tudi ne jo primeš v roke in z njo parkrat kresneš po robu štenge. Tolčeš toliko časa, dokler se ne razlomi na poljubno majhne koščke. Potem stvar ponudiš mimoidočim. V takem stanju ekstaze se zicneva na bicikle in se poženeva v naročje prijetne poletne toplote. Maj a, kugla pribija dol na zemljo, da sva še bolj omotična. Že prej, ko dva prehitiva, mi Primož pove, da se mu je takrat po glavi motala beseda povprečje. In potem, ko peljeva v klanec, beseda koeficient. Prejšnji dan je odpisal zadnji izpit, statistiko. Greva naprej in nekje naju policaj vrže dol z glavne ceste. Tako zarineva nekam v tiste klance okoli Brezij in Krope in ne vem, kaj je še tam. Enkrat je bil prav lep klanec navzdol. Najlepši v celi turi. Na koncu priletiva v en peskokop. Delavec nama mirno pove, da se tu naprej ne pride nikamor. ''Bosta morala nazaj gor, ja, do vrha klanca, ja, pa potem levo gor, ja.'' Vse skupaj sprejmeva precej apatično, kot da je vse to čisto normalno. Sonce naju je peklo vse tja do Šmarne gore, potem sva bila pa kmalu pred kamero Primoževega atija, le da v čisto drugačnem stanju kot preden sva šla. Takrat nisva kaj doti komentirala poti. Nisva še vedela, ali sva vesela ali ne. Bilo nama je bolj ravno. Eno pa je le, vedela sva, da naju je držala vztrajnost, da sicer ne bi prišla. Se ti psiha zlomi. Vsak zase je vedel, da bova zmogla in ni bil eden bolj vztrajen od drugega. To je bilo dobro. Glavna stvar pri takih podvigih pa je, da ti dajo pogum, ko se pojavijo tudi kakšne druge stvari, ki niso ravno enostavne. Tako si včasih rečeš, če je tisto šlo, bo pa tudi še kaj drugega.
Potem zvečer pa smo imeli klanovci za Živin rostni dan žur, samo jaz sem bil tako usut, da nisem nič kapiral; so prehitro govorili zame in sem se kar kmalu pobral domov spat.

Luka Kunaver



Maratonski tek ali zakaj je nesmiselno lahko tudi smiselno

Tek je, kolikor se spomnim, osnovna oblika gibanja, torej oblika gibanja, ki je človeku vpisana v gene in izvira iz njegovega prilagajanja na življenjske razmere na ljubem planetu, Zemlji. Človek je včasih, kot že vsi vemo, tekal za živalmi, jih lovil, pred njimi bežal, morda tudi pred kakšnim nerazumnim tastom. V zadnjih stoletjih (predvsem zadnje stoletje) pa se je tek, kot oblika gibanja oz. preživetja povsem umaknil v ozadje. Danes imamo in uporabljamo avto-bus, kolo, letalo, vse potrebno za življenje pa, kakor nam obljubljajo reklame, lahko kupimo v trgovini.
Zakaj torej danes teči, saj ni potrebno ne loviti, ne bežati - za premik od točke A do točke B pa imamo, kot je že napisano, vrsto mnogo bolj udobnih prevozov.
Zame je tek igra. Igra je v svojem bistvu nesmiselna, prav tako tudi tek. Morda me bo kdo pobaral: kaj pa pozitivni učinki zdravja na tek?! Kolikor poznam tekaške navdušence, ima večina njih vsaj z eno izmed naslednjih težav: boleča kolena, gležnji, hrbtenica, otečene mišice, vnete tetive, boleči kolki idr. Da o težkem dihanju, slabosti in podobnem po zelo intenzivnem teku niti ne govorim.
Seveda ima tek pozitivne učinke na telo: povečana pljučna kapaciteta, zmanjšan utrip srca oz. povečan njegov utripni volumen ipd., a zastavlja se vprašanje, zakaj in kje potrebujemo večja pljuča, bolj učinkovito srce? Za vožnjo avtomobila, igranje računalniških igric, nakup v trgovini, sprehod po Rožniku, smučanje na Krvavcu, kopanje na morju, nenazadnje plezanje v Črnem Kalu? Nič od naštetega!(?)

24. oktober 2004. Tekaški praznik v Ljubljani. Nekaj tisoč mladih in starih se je zbralo na 9. Ljubljanskem maratonu, vsak s svojimi željami, cilji, razlogi. Ne vem, kaj se je pletlo po glavah vseh tisočev, ki so se dopoldne pognali po progah dolgih 6, 21 in 42 km, vem pa (vsaj približno), kaj se je v moji neracionalni buči.
Nekoliko nestrpna noč je za mano. Spanje je bilo – zadovoljivo. Nekoliko »nizkoenergetsko« sem se spravil k zajtrku. Prišel je še Tobi in nato Damjana. Odšli smo, jasno z avtom, v Ljubljano. Na poti poberemo še Simono. Vsi bomo tekli. Zakaj? Ne vem, nisem spraševal, bil sem nekoliko nestrpen in zamišljen. Kako bo vse potekalo, ali sem dovolj jedel, pil, sem pravilno oblečen, kako se bo obnesla majica Živa voda, sem se dobro ogrel, kako hitro naj tečem...? S Tobijem se domeniva, da bova tekla skupaj, saj se je lani ta »sistem« dobro obnesel.
Štart. Začetek in konec. Vendar je konec še daleč, zelo daleč. Še dobro, da ne vem, kako daleč je to. No, vem da je cca 42.165 km daleč, a to ni prava dolžina. Dolžino pri maratonu merim s količino trenutkov odločitve, ta pa je na vsakem teku drugačna. Odločitve za tek, za cilj, za pot, za pot do cilja.
Prvi kilometer je počasnejši od zastavljenega tempa in močno pospešiva. Vreme je soparno, vroče in majica je po nekaj kilometrih povsem mokra. Pijem na vsaki okrepčevalnici, enkrat vodo, drugič športni napitek. Noge delajo bolje kot lani.
Po desetih kilometrih ostanem sam. Sam s progo in samim seboj. Ura me nekako omejuje, saj na nekaj kilometrov pogledam nanjo in študiram ali mi bo uspelo preteči pod, meni magično mejo, treh ur. Prvi krog je za mano. Cilj vidim, a je pred menoj šele polovica. Zelo na hitro pomislim, da bi zavil v cilj, a je misel kratka in ne pade na plodna tla, temveč na topel asfalt in se hitro razblini.
Bom. Zmogel bom še en krog. Krog, ki bo mnogo težji kot prvi, krog, ki bo povzročil bolečine za naslednje tri tedne, krog, ki bo zahteval veliko motivacije, želje, volje, napora. Telesnega, predvsem pa duševnega. Pravijo, da se maraton začne po 25. kilometru. Podobno občutim sam. Do te razdalje nimam večjih težav. Noge sicer postajajo vedno bolj boleče, a vseeno delujejo. Klanček, ki mi predstavlja resen klanec, pri živalskem vrtu me postavi na realna (trda) tla. Dohiti me eden izmed mnogih tekačev in »prilepim« se mu na rit. Vprašam ga, če ga to moti, pa mi odvrne da ga to le dodatno vzpodbuja. Biologi bi rekli »naravna simbioza«. V Dravljah (prvič) pomislim na odstop. Telo je boleče, vem, da prihaja faza izčrpanosti, bolečin. Ne, ne bom odnehal, ne in ne! Želim teči. Želim vztrajati, želim trpeti! Absurdno do konca! Vsaj z vidika najmanjšega odpora in napora, ki ga ponuja naša civilizacija. Sem morda mazohist? Morda za koga. Sam o sebi tega ne mislim.
Zadnji kilometri, ko praktično sam tečem po kolesarski poti mimo živalskega vrta, so lepi, boleči, v pričakovanju cilja, konca, počitka. In cilj. Brez radostnega vriskanja, le veselje, da je konec poti. Dosegel sem cilj. Čeprav nisem tekel zastavljenega časa.
Prihodnje leto grem zagotovo na maraton. Zakaj, če pa sem ga že pretekel?
Zelo blizu mi je Nejc Zaplotnik in njegova razmišljanja v knjigi Pot. Med drugim je napisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Maraton mi je postal pot, pot do samega sebe, človeka, ki je v meni, ki ga vidim šele v trenutkih velikih fizičnih in duševnih naporiov

Se vidimo prihodnje leto!

Iztok Cukjati



PERU
Letos smo odšli v Južno Ameriko, v državo Peru. Iz Ljubljane smo se z avtom odpeljali na Dunaj, tam prespali eno noč, zjutraj pa smo z letalom odleteli v London, od tam v Maiami, iz Maiamia v San Jose (Costa Rica), iz San Joseja pa v Limo, kamor smo prispeli ob osmih zvečer. Usedli smo se na avtobus in prispeli v Huaraz ob šestih zjutraj. Tam smo poiskali hostel, se udobno namestili, spočili in odšli malo v hribe. Potem smo prišli nazaj, pospravili našo prtljago in se odšli potepat po Peruju. Vse skupaj je trajalo slaba dva meseca, nato pa je prišel dan, ko smo se odpravili domov. V Limi smo pravočasno odšli na letališče, se postavili v vrsto in čakali, da pokažemo karte in prtljago. Prišli smo na vrsto in gospe letalske družbe Taca pokazali naše karte. Ona jih je prijazno gledala, mi pa smo čakali. Ona pa jih je gledala, pa gledala, potem malo tipkala, potem gledala, potem izginila, potem prišla nazaj s pomočnico, potem sta obe malo gledali, pa malo tipkali, pa se malo pogovarjali, pa spet tipkali, potem pa je pomočnica odšla. Se je kar zavleklo. Gospa nas je prijazno pogledala in nam povedala, da ne bomo leteli direktno v San Jose, ker je letalo polno, ampak da bomo najprej leteli v Quito (Ekvador), iz tam pa v San Jose. Mi ji povemo, da je to v redu, da bomo že, pa da bi zdaj počasi šli, ker bomo drugače letalo zamudili. No pa res, reče, pa nam da karte, mi pa pohitimo v letalo in odletimo.
V Quitu smo pa čakali in čakali. Pa so nam povedali, da bomo še malo, ker ima letalo zamudo. Pa smo čakali, pa čakali, pa so nam povedali, da letala danes ne bo in da moramo v hotel, pa jutri naprej. Dobro, dobro smo rekli, samo morate tako urediti, da bomo mi lahko iz Maiamia v London leteli, ker bomo zaradi vaše odpovedi leta zamudili let z British Airwaysom. Oni pa so rekli, da sploh ni nobenega problema, pa da so to oni že vse uredili, pa sladke sanje, pa podobno sranje. Mi pa hvala, se vidimo jutri, pa en dan zamude pa res ni taka reč.
No hotel je bil najboljši v mojem življenju, ni kaj.
Zjutraj smo odšli na letališče in poleteli v San Jose, od tam pa v Maiami, kjer smo morali počakati dvajset ur na let v London. Prespali smo na letališču, zjutraj pa nas je pobrala Funny, ki smo jo spoznali prejšnji dan in nam s svojim bratom razkazala Maiami. Mesto je zanimivo. Zvečer smo spočiti in umiti prišli na letališče, poiskali British Airways okence in se postavili v vrsto. Malo napeti, saj je obstajala možnost, da so na Taci mogoče kaj zasrali. Zato je šel Grega na informacije vprašat, če je z našimi kartami vse v redu. Jaz sem čakal v vrsti, da bi pokazali karte in prtljago, in gledal Grega in informatorja. Pa je informator kar naenkrat začel nekaj z rokami mahat in krilit. Pa sem jaz pustil prtljago in odšel preverit, zakaj informator maha in krili. Pa sem ga vprašal, kaj mu je, pa če slučajno nimamo mi rezervacije potrjene. Pa je rekel, da rezervacijo že mamo, samo da mora vsak od nas doplačati še 3000 dolarjev. Meni je pa tema na oči padla, pa če je on resen ali se samo heca, pa podobne stvari sva se pogovarjala. Pa se ni hecal, ker so na Taci naredili rezervacijo za sedeže, kjer ponavadi sedijo kakšni poslovni, pa bogati, pa pomembni ljudje. Mi pa to nismo. No in kaj bomo zdaj? Nič, pa sem šel na okence Tace in povedal, kakšna je situacija, da so zakuhali en velik problem, pa naj ga zdaj še rešijo. Ja pa da ne vejo kako, pa da niso oni krivi, pa da bomo že kako in takele so nam govorili. Mi pa, da se hočemo s šefom pogovorit, pa je šef prišel, pa je bilo še slabše. Je pa rekel, da bomo še malo v New York leteli, pa iz tam v Evropo. Jaz pa, da ne bomo več leteli, pa da naj ga neha srat, pa sem ga še v ….. poslal, ker sem res hotel domov. On pa, da naj takoj neham, ker tudi hotela za prespat ne bom dobil, če ga bom še naprej v ….. pošiljal. Jaz sem se pa kar tresel od groze in nemoči, potem sem se pa spomnil in sem mu v svoji s slovanskim naglasom začinjeni angleščini rekel, da zdaj je pa dovolj in da če se ne bo takoj nehal za......., gremo lahko pa kar takoj na sodišče. Pa je malo utihnil, pa vratna žila mu je ven stopila, pa par kaplic je priteklo na čelo, pa hitro je zbral ekipo sodelavcev in potem so vsi besno tipkali po računalnikih, po petih minutah so pa nam sporočili, da je stvar urejena in da lahko danes odletimo naprej. Stisnili smo si roke, se opravičili za ........ in odleteli v London, od tam pa na Dunaj, kjer nas je že čakal kombi, ki nas je odpeljal domov.
Naše hribolazenje in popotovanje po Peruju je bilo izjemno zanimivo.

Žiga Rangus

Vrni se na “Mozaik”

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost