PIGS

Za oktobrsko številko se pisci prosim potrudite, da članke pošljete v roku enega tedna, da bomo na srečanju 22. 10. 2007 že lahko v rokah držali sveže novice.

Rok oddaje člankov je podaljšan do ponedeljka zjutraj. Morebitne kvazi izgovore pustite ob strani, raje pohitite s pisanjem!

Novi Mozaik je na voljo na Pigsovih srečanjih in na mizici za verski tisk v viški cerkvi. Pa še en članek za poskušino tokratne številke:

OGLEDALO
Z nogami bingljajoč sedim nekaj desetin metrov nad tlemi, na glavi rdeča čelada, v eni roki kladivo in v drugi kamen ... tako znana mi je ta podoba, pa vendar sem jo srečala v dveh povsem različnih svetovih.
Težko si predstavljam, da sem v slabih treh letih zamenjala praktično vse; dom, okolje, krog ljudi v katerem se gibljem, ... celo misli in strahovi so se zamenjali. Spominjam se, kako zelo me je bilo strah, da se nebi mogla več gibati, da nebi mogla več uživati narave in šele počasi se zavem, da sem hribe, Šmarno goro in vse ostale gozdove in jase, ki sem jih imela rada, prostovoljno zamenjala za košček vrta v središču Rima in za strešno okno v ateljeju, skozi katerega lahko opazujem nebo; da so moji edini vzponi postali vzpenjanje in spuščanje po stopnicah med tremi nadstropji hiše, v kateri živim, ali pa na terenu med nadstropji zidarskega odra. Jutranja vstajanja za velike ture so zamenjala jutranja vstajanja pred približno 1000 kilometrov dolgo potjo, ki jo je treba tisti dan prevoziti. Hrepenenje po biti v gibanju, po potovati, odkrivati nove svetove, se je izpolnilo tako zelo, da smo postali nomadi, ki več kot tretjino leta prebijemo izven doma, rodnih krajev pa marsikdo izmed nas ni videl že več let. In potem kamen, skala, materija, ki sem jo začela razigrano spoznavati v naravi, s tipanjem, spogledovanjem, počasi pa je postala moj vsakdanji kruh; lomljenje, sekanje koščkov, brušenje do nezavesti, in potem sestavljanje v tkiva, obličja, podobe, ki svojo lepoto črpajo iz naših teles, rok, ki z leti postajajo zmeraj trše, vajene kladiva in klešč, ki pomagajo iz kamna spraviti najlepše kar ima v sebi ...
Zame so bile sanje biti del ekipe umetnikov centra Aletti, zbranih okrog p.Rupnika. Sanje so počasi postale realnost in po začetnem veselju in navdušenju so se pokazali tudi vsi napori in žrtve, ki jih je treba premagovati na tej poti. Zmeraj bolj sem prepričana, da je za vsem tem klic, ki je vsakega izmed nas priklical iz osmih različnih držav, iz štirih različnih Cerkva, povsem različnih okolij in kultur, da bi lahko iz življenja, ki ga skupaj vsak dan živimo, ustvarili nekaj lepega, kar lahko delimo tudi z ostalim svetom. Samo v duhu tega klica lahko razumem, zakaj na koncu ni težko pustiti vsega, kar ti je najbolj pri srcu in iti naproti nečemu, kar vse prejšnje že vključuje.

Ostermanova Eva