Smer se brez kakšnega krušljivega uvoda požene kvišku po navpičnem kaminu.
Zanimiva zračna prečka po velikih luskah.
...
Naveza! Zanimivo je razmišljati o tem. Lahko je kolega globoko pod tabo ali visoko nekje na policah, za razom ali v kaminu, da se komaj slišiš, čeprav se dereš. Včasih le sklepaš, ali je že čez tisto težko mesto ali je že v prečki in moraš previdno pobirati vrv. Se je zaplezal in boš zmogel za njim? Hkrati sodeluješ in se sam odločaš za oba. Sam ne moreš, skupaj le kot utečen tandem. In vedno si vesel, ko si spet skupaj na stojišču. Navezo je treba doživeti.
Gladko ključno mesto ni od muh!
Tudi višje gori se lepa in precej zabeljena plezalska mesta kar vrstijo.
Vrh pa kot se "šika" za tako kratko in sladko smer - zadnji oprimek je rob stene, tu si samo še stisneš roko, se preobuješ ...
... zahvališ Bogu za vse to čudovito stvarstvo, prepodiš kakšnega svizca in odvriskaš v dolino.
