Kot sem že včeraj omenila, da bi šli v Paklenico za konec in začetek prihodnjega tedna, sedaj izgleda bolj izvedljivo hribolazenje po naših hribih. Peščica nas bo zagotovo šla nekam za par dni, če bo le vreme sprejemljivo. Po vsej verjetnosti bi šli hoditi na Montaž in še kakšen okoliški hrib (nekaj podobnega kot je bila tura na Mangart. Če še koga zanima, naj se oglasi.
Irena
Hiribi za čez vikend in v ponedeljek
Moderator: pigs
Odločili smo se za plezanje po slo. hribih. Šli bomo v soboto zjutraj ob 6h proti Predelu, potem pa so možnosti: V soboto na Montaž po južni strani, v nedeljo na Viš, v ponedeljek pa še kam( Dve Špici, Kamniti Lovec. Prespali bomo v bivakih.
2. možnost pa je plezalna na Mangart po Via de la vita, potem pa po grebenu Visoke Ponce.
Do sedaj smo se zmenile Kristina, Tanja, ki gre v nedeljo zvečer nazaj v Ljubljano, in jaz.
Natančneje se bomo zmenili jutri pri na predstavitvi Korzike.
Irena
2. možnost pa je plezalna na Mangart po Via de la vita, potem pa po grebenu Visoke Ponce.
Do sedaj smo se zmenile Kristina, Tanja, ki gre v nedeljo zvečer nazaj v Ljubljano, in jaz.
Natančneje se bomo zmenili jutri pri na predstavitvi Korzike.
Irena
Oj!
Oglasm se le tolk, da povem, da hribi, kamor se gre ne zahtevajo plezanja s strikom, ampak je to ob hoji se kaksen del ferate (kjer se lahko po zelji samovarujes ali pa ne, samovarovanje pa ni zahtevno). Da ne bi kdo mislil doma ostati, ker si bi to plezanje/hojo drgac predstavlja.
pa lep vikend bo - koncno - srecno
markoPl
Oglasm se le tolk, da povem, da hribi, kamor se gre ne zahtevajo plezanja s strikom, ampak je to ob hoji se kaksen del ferate (kjer se lahko po zelji samovarujes ali pa ne, samovarovanje pa ni zahtevno). Da ne bi kdo mislil doma ostati, ker si bi to plezanje/hojo drgac predstavlja.
pa lep vikend bo - koncno - srecno
markoPl
poročilo iz zah. Julijcev
Končno sem toliko prišla k sebi, da napišem par besed, kako je bil čudovit od vseh opevani vikend.
V soboto smo se Tanja, Kristina in jaz odpravile v dolino Zajezere, da bi šle na Viš po SV debri (Gola Nordest). Sami sreči se imamo zahvaliti, da nismo pravočasno našle vstopa v plezalno smer, ki bi bila, po kasnejšem pripovedovanju, mnogo prezahtevna za nas, ker ni opremljena.
Potem smo šle do bivaka Mazzeni, kjer smo prenočile in naslednjega jutra odšle do bivaka Stuparich, kjer smo se dobile še z drugim delom ekipe in skupaj odšli po Via Amalii na Montaž. Le delček poti je dobro opremljen, večinoma pa ni nič razen slabotnih rdečih pik po skalah. Po dolgotrajnem in zahtevnem plezanju smo okoli 16h prišli do markantnega bivaka Suringar. Ker smo nekateri bili utrujeni od drznih pogledov v globine in imeli dosti lazenja nad prepadi, smo tam prespali. Naslednjega jutra pa se misleč, da je vse hudo že za nami, podali po Findenggovem žlebu, kjer nas je čakala še resna plezarija in niti enega klina ali zajle. Kakšni pa so bili občutki na zračnem grebenu, pa se raje ne spominjam več.
Ko smo sestopali z vrha po znameniti 60 m dolgi Pippanovi lestvi in je mimo priplezala ena starejša Italijanka, ki se ni nič varovala in jo je Janez V. spraševal kako to, je odgovorila samo: Via feratta - chocolatta. In smo ostali brez besed
Ko smo se vrnili na planino Pecol, sem začela verjeti, kar je zapisano v vodničku, da je Via Amalia izjemno zahtevna plezalna pot, dolga in naporna s precejšnjimi objektivnimi nevarnostmi.
V soboto smo se Tanja, Kristina in jaz odpravile v dolino Zajezere, da bi šle na Viš po SV debri (Gola Nordest). Sami sreči se imamo zahvaliti, da nismo pravočasno našle vstopa v plezalno smer, ki bi bila, po kasnejšem pripovedovanju, mnogo prezahtevna za nas, ker ni opremljena.
Potem smo šle do bivaka Mazzeni, kjer smo prenočile in naslednjega jutra odšle do bivaka Stuparich, kjer smo se dobile še z drugim delom ekipe in skupaj odšli po Via Amalii na Montaž. Le delček poti je dobro opremljen, večinoma pa ni nič razen slabotnih rdečih pik po skalah. Po dolgotrajnem in zahtevnem plezanju smo okoli 16h prišli do markantnega bivaka Suringar. Ker smo nekateri bili utrujeni od drznih pogledov v globine in imeli dosti lazenja nad prepadi, smo tam prespali. Naslednjega jutra pa se misleč, da je vse hudo že za nami, podali po Findenggovem žlebu, kjer nas je čakala še resna plezarija in niti enega klina ali zajle. Kakšni pa so bili občutki na zračnem grebenu, pa se raje ne spominjam več.
Ko smo sestopali z vrha po znameniti 60 m dolgi Pippanovi lestvi in je mimo priplezala ena starejša Italijanka, ki se ni nič varovala in jo je Janez V. spraševal kako to, je odgovorila samo: Via feratta - chocolatta. In smo ostali brez besed
Ko smo se vrnili na planino Pecol, sem začela verjeti, kar je zapisano v vodničku, da je Via Amalia izjemno zahtevna plezalna pot, dolga in naporna s precejšnjimi objektivnimi nevarnostmi.
Ja, še jaz dodam, da so me hribi ta vikend zmatral kot že dolgo ne, pa čeprav sploh nisem šla na Montaž, ampak kar lepo dol in z avtom okrog do Pecola (ja eden mora tut za logistiko skrbet 
). Ker sta bila tut Blaž in Urška že prepozna za na vrh v nedeljo, pa še falila sta pot (Italijani imajo pa res odlično markirano), smo se zmenil, da bomo Via Amalia še enkrat izpeljal, za tiste, ki bi radi šli zraven, tok da veste.
Drgač je bilo pa vseen zelo lepo in jaz sem se odločila, da grem od zdaj naprej v hribe samo še uživat in ne tekat na cilj. Če se spomnite tisto v zvezi .. važna je pot, ne cilj.
Pa še čestitke vsem, ki ste prišli na vrh.
Tanja
). Ker sta bila tut Blaž in Urška že prepozna za na vrh v nedeljo, pa še falila sta pot (Italijani imajo pa res odlično markirano), smo se zmenil, da bomo Via Amalia še enkrat izpeljal, za tiste, ki bi radi šli zraven, tok da veste.Drgač je bilo pa vseen zelo lepo in jaz sem se odločila, da grem od zdaj naprej v hribe samo še uživat in ne tekat na cilj. Če se spomnite tisto v zvezi .. važna je pot, ne cilj.
Pa še čestitke vsem, ki ste prišli na vrh.
Tanja
"Na vrhu gore smo bližje nebu le toliko, kot smo bližje svojemu bistvu." (prejeti sms)
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 59 gostov