Ob slabi napovedi se človek vpraša čemu ima gore-tex jakno, če pa je ne rabiš v lepem vremenu, letos pa tudi v ledu ne.
Pa smo rekli:"Ne gremo štanfat če je skala suha!" Tako smo se z parkirišča zapodili v smeri Slemena in ob razjasnitvi smo skoraj kreleli tja. Pol pa smo pogruntal da je treba čimprej v skalo, drugač se bo v čevljih nabralo preveč vode. Znucani poletni čevlji imajo v primerjavi z raftom le eno slabost in to je ta, da gre voda samo noter. Skrenili smo z steze in se lotili strmejšega dostopa do Kranjske poči (Nad šitom glava), ki je pokrit z snegom (jest rečem dostop, ker je bla čista skala še precej višje). Safer k´svina! Tega je blo kar dva cuga. Trajalo je pa tud precej cajta. Vmes pa se je dogajalo vse živo. Z Janezom sva zadaj guncala afne, medtem ko sta se Marko in Franci matrala po zasneženih policah in upala, da niso preveč gladke. K sva bla pa midva na vrst, sva bla pačist tiho.
Nekaterim nam je večkrat malo spodrsnilo, drugim so se izpenjali frendi, izjemam so se krušile skale, da so se potem drsali po hrbtu z glavo navzdol in si privoščili tudi večmetrske skoke z vijakom.
Ko smo po več urah končno prišli pod resnično čisto skalo, smo ugotovili, da se nam nikakor ne uspe spraviti iz smeri pred nočjo, česar si nobeden od nas ni želel. Ker smo torej ta dan že nasankali, smo se odločili, da raje obrnemo, ker nikakor nismo hotli še nadrsat. Izjeme so seveda tudi nadrsale po ledeni poti, saj so morali izpolniti kvoto.
Dan smo zaključili z pospravljanjem s seboj prinesene hrane, saj so nas starši naučili, da se hrane ne pušča.
Lp
Peter
Sicer so fantej že skor vse povedal, bom pa jest dodal bol umetniško plat zgodbe; pesem in slike, ki so nastale na tem dogodku. 
