Strahospoštovana in zato izzivalna stena Aniča Kuka. Velebitaški gre po senci na levi strani klina, Klin pa po desni mimo pomola proti vrhu stene.
Vse, kar je na fotiču ostalo od Klina. Se je pa sedemurna akcija toliko bolj zapisala v spomin; fantastično- vključno z razgledom na širni Jadran!
Na začetku atrakcija potem pa nadlega; cele dneve je brnelo tik nad kampom. Hvalabogu življenja niso bila ogrožena.
»Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me – Kam?«
Velebitaški
Pakleniška poezija in napor v isti malhi; plezalska kombinacija občutkov, ki jim nikoli ne pridem do dna.
Na romanju po Španiji so šteli kilometri, v kombiju stotine kilometrov, tu pa le centimetri.
Pogled izpod vrha stene na ognjene bojevnike. Slikovito!
Tik pod vrhom- pa še vedno so tla 350m pod nama bližje kot vrh.
Občutki na vrhu so fantastični- sploh ob misli na pripravljeno kosilo, visečo mrežo in morje! Kje je še to možno?
Skoraj vsi akterji letošnje Paklenice.
Naša ekipa tik pred odisejado proti domu ali »Drugi del slovenske mladinske nadaljevanke z naslovom Kaj tako buči?« Prvi del je imel naslov Oleandrija-na robu obupa.
V ozadju kanjon Velike Paklenice.
Upam, da tole spodbudi še koga, da pošlje nekaj svojih slik. (Lahko tako kot jaz preko strani Shrani.si)
Lepo bodite!
Luka
