poletna Paklenica 2009

[Iztok]

Upam, da tudi nam uspe priti za nekaj dni. Kdaj in za koliko časa pa ostaja tudi nam skrivnost

A že koga prsti "srbijo"?

iztok

[Tobi]

Še malo moje besede

Za boljšo predstavo kdo vse gre in kako, sem naredil naslednjo (približno) razporeditev:

1 avto: Kržičeva družinica (trije + verjetno Marko in Luka) - bodo še videli kdaj grejo v in iz Paklenice
2. avto: Urhova družinica (trije) - bodo še videli kdaj grejo v in iz Paklenice
3. avto: Janez H. in Irena G. - po Paklenici gresta naprej proti Črni Gori
4. in 5. avto: Luka, Dragica, Vesna, Maja, Anka, Sara, Janez V. - vračajo se verjetno v petek, 24.7. zvečer
mogoče 6. avto Cukjati družinica (trije)

Če bo zdravje dopuščalo, gremo pa ta petek s kolesi v Paklenico Maja, Janez V. in jaz.

Jaz moram biti nujno doma v četrtek, 23.7. zvečer oz. v petek zgodaj zjutraj (vojska kliče). Glede na to, da takrat (verjetno) noben ne gre domov, sem se s Saro načeloma zmenil, da pelje v Pak. moj oz. domače hiše avto (ne, to ni AX . Nazaj grem tako samo jaz, bo pa še veliko prostora za koga drugega!

Tako, upam, da je stvar pregledna in lep poletni pozdrav!
Tobi

[marijaurh]

Imeli smo se super. Nekateri so plezali, drugi smo uživali čudovite družinske trenutke ob morju, sprehodih ...

[marijaurh]

Nekaj utrinkov s tabora:

[marijaurh]

[marek]

Po naklučju sem naletel na neke fotografije iz letošnje Paklenice. Ne bi bilo nič narobe, če bi se poleg najmlajših (vse pohvale Mariji) objavilo na forumu tudi kaj od starejših - od kolesarjenja, plezanja in vsega ostalega dalje.
Marko

[Luka Kunaver]

Že zdavnaj sem jih hotel dati na forum; to je bila pa dodatna spodbuda - upam, da še komu.
Je bolj skromno, a vsaj je.


Po večernem vplezavanju z Janezom Kržičem v Lidijini, ki naju je kar malo zresnila, sva se drugi dan z Iztokom odpravila v Albatrosa. Zelo resen začetek in tudi nadaljevanje ni kar tako.


Markantna luska, kjer se križa več smeri, med drugimi tudi znani Velebitaški, kjer sva pred dvema letoma plezala s Petrom.


Razgled iz stene na veleznani kanjon.


V razpokah nekaj zelenjave, sicer pa povsod tako opevana pakleniška skala.


Preplezati steno Aniča kuka je vedno Avantura, stisk roke na vrhu pa Dogodek!


V poletni vročini se odpravimo namočit v tolmune potočka, ki je vrezal to sotesko; tam se kar iz nikjer pojavi neandertalec ...


... in, kdo bi si mislil, za nas ujame tri tolste ribe, ki si jih potem pripravimo za večerjo!


Nevemvečkateridan se z Iztokom odpraviva še v Diagonalko. Tudi ta ni od muh; tole mesto izgleda sicer prav lahko, v resnici pa je previsno in ima oceno VII-. Bravo, Iztok!


Tik nad prejšnjim mestom, le drug pogled. Na drugi strani pa mogočni Aniča kuk s klinom.


Dokaj kratka, a precej zahtevna razpoka. Večkrat mi ni jasno, kako so take in podobne stvari plezali včasih, ko še ni bilo svedrovcev.


Dragica v neki 5c - vedno znova me preseneti!

Bilo je še marsikaj drugega, od kopanja, lenarjenja, snemanja filma, tako da upam, da bo še koga spodbudilo, da kaj pošlje, pa čeprav je že jesen!

Lep dan vsem,
Luka.