Živijo!
V soboto se bomo podali na Viševnik in po grebenu še na Mali draški vrh (nad Pokljuko). To je sicer klasična, a hkrati tudi zelo lepa razgledna tura. Glede vremena in snežnih razmer je urejeno, za malico poskrbi vsak sam, seboj pa je obvezno imeti še dereze in cepin (poleg priporočljivih pohodnih palic, po potrebi pa bomo imeli za M. draški vrh seboj še vrv in kakšno dodatno varovalo - a za to ni treba skrbeti).
Na pot se bomo odpravili ob 6.30 izpred cerkve v Šentvidu (povratek si lahko izračuna vsak sam: vožnja v eno smer traja 1h30', celotna omenjena tura cca. 5h30'). Po želji se lahko turo skrajša (brez M. draškega vrha) ali podaljša (še na V. draški vrh), a večina se bo gotovo držala prvotnega načrta. Predhodne prijave niso potrebne, morebitne dodatne informacije pa dobite na 040-241-567.
Se vidimo,
MarkoP
izlet v soboto, 14. 1.
Moderator: pigs
-
Luka Kunaver
- Prispevkov: 109
- Pridružen: Po Nov 20, 2006 4:50 pm
Re: izlet v soboto, 14. 1.
Nekaj utrinkov z izleta:
Končno smo se spet dobili, v ranem jutru, ko so se še ta zadnji opotekali s petkovega večera proti domu ... Mi pa "Hajdi!" v hribe! In smo se prav počasi v pogovorih "Kako si?, Kako pa doma?" dvigali iz temnih in mrzlih pokljuških gozdov proti vzhajajočemu soncu.
Pavza! Slačenje! Bo kdo čaj? ... Nikamor se nam ne mudi. Pa kaj bi se nam, ambicije niso visoke in tu smo zato, da kakšno rečemo in spet nekaj skupaj doživimo.
Viševnik! Pozimi skoraj bolj oblegan kot v poletni vročini. V ozadju pa vse budno spremlja njegovo visočanstvo - Očak.
Le malo za vogalom smo že sami in prav fino se nam zdi ...
... pohajati po tej brezmejni svobodi.
Končno smo se odločili za malico. Glede prostora smo bili precej izbirčni - samotna, udobna uravnava na soncu in v zavetrju. No,v nekaj minutah nas je dosegla senca bližnjega roglja in čez greben je začel pihati leden veter. Na Kredarici je bilo takrat -14.
Okrog nas pa ambient kot nekje v francoskih Alpah!
Po malici je bil plan še osvojitev Malega Draškega vrha. Nazadnje sta se proti vrhu podala le Beni in Marko. Janez jima je v stilu nekdanjih številčnih himalajskih odprav zaželel srečo in dodal, da bo to zmaga celotne ekipe - kot bi vsi dosegli vrh. Jaz sem se jima po zapletu z razpadajočimi čevlji pridružil tik pod vrhom.
Krožno turo smo takole zaključili na Rudnem polju, kjer smo srečali Nežo, ki se je z malim Gašperjem in še manjšim Matejem sankala po udobnem smučišču.
Tole pa je kratka življenjska zgodba o mojih plastičnih čevljih. Mirjam me enkrat na začetku vpraša, če je ena zelena plastika v snegu od mojih čevljev. "Eh, kje pa! ... Ups, čevlji mi razpadajo!" Kmalu sem potreboval vezalke in dereze, da so se podplati še držali notranjih vložkov. Vseeno so se mi čevlji sezuvali in pri avtu, ko sem odpel dereze, sem lahko "cokle" le še vrgel v najbližjo kanto in rekel "Hvala lepa!".
(Pred leti, še globoko v tolarjih, poceni kupljeni čevlji Asolo na zimskem sejmu, sicer pa prvič in zadnjič rabljeni.)
Drugič pa spet novim dogodivščinam naproti!
Luka
Končno smo se spet dobili, v ranem jutru, ko so se še ta zadnji opotekali s petkovega večera proti domu ... Mi pa "Hajdi!" v hribe! In smo se prav počasi v pogovorih "Kako si?, Kako pa doma?" dvigali iz temnih in mrzlih pokljuških gozdov proti vzhajajočemu soncu.
Pavza! Slačenje! Bo kdo čaj? ... Nikamor se nam ne mudi. Pa kaj bi se nam, ambicije niso visoke in tu smo zato, da kakšno rečemo in spet nekaj skupaj doživimo.
Viševnik! Pozimi skoraj bolj oblegan kot v poletni vročini. V ozadju pa vse budno spremlja njegovo visočanstvo - Očak.
Le malo za vogalom smo že sami in prav fino se nam zdi ...
... pohajati po tej brezmejni svobodi.
Končno smo se odločili za malico. Glede prostora smo bili precej izbirčni - samotna, udobna uravnava na soncu in v zavetrju. No,v nekaj minutah nas je dosegla senca bližnjega roglja in čez greben je začel pihati leden veter. Na Kredarici je bilo takrat -14.
Okrog nas pa ambient kot nekje v francoskih Alpah!
Po malici je bil plan še osvojitev Malega Draškega vrha. Nazadnje sta se proti vrhu podala le Beni in Marko. Janez jima je v stilu nekdanjih številčnih himalajskih odprav zaželel srečo in dodal, da bo to zmaga celotne ekipe - kot bi vsi dosegli vrh. Jaz sem se jima po zapletu z razpadajočimi čevlji pridružil tik pod vrhom.
Krožno turo smo takole zaključili na Rudnem polju, kjer smo srečali Nežo, ki se je z malim Gašperjem in še manjšim Matejem sankala po udobnem smučišču.
Tole pa je kratka življenjska zgodba o mojih plastičnih čevljih. Mirjam me enkrat na začetku vpraša, če je ena zelena plastika v snegu od mojih čevljev. "Eh, kje pa! ... Ups, čevlji mi razpadajo!" Kmalu sem potreboval vezalke in dereze, da so se podplati še držali notranjih vložkov. Vseeno so se mi čevlji sezuvali in pri avtu, ko sem odpel dereze, sem lahko "cokle" le še vrgel v najbližjo kanto in rekel "Hvala lepa!".
(Pred leti, še globoko v tolarjih, poceni kupljeni čevlji Asolo na zimskem sejmu, sicer pa prvič in zadnjič rabljeni.)
Drugič pa spet novim dogodivščinam naproti!
Luka
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 62 gostov