No, pa smo izkoristili lepo vreme in jo kar med tednom mahnili na predvideno kolesarjenje. Namesto po kraškem robu pa smo šli po Parenzani, Porečanki ali Istrijanki, trasi stare ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Poreč. Traso so pred kratkim oživili in ji dali ime "Pot zdravja in prijateljstva". Več zanimivosti pa kar tu,
http://www.parenzana.net/si/domaca.
Začeli smo na Hrvaškem, tik za mejo v Sečovljah. V Ljubljani megla in 3 stopinje, tukaj pa 13 in brez oblačka! Kakšen privilegij je biti brezposelen!
Opuščene, času predane soline in propadajoče hišice vzbujajo vse mogoče občutke; pravi kraj za razmišljanja o minljivosti in še čem.
Nekaj hišk je obnovljenih in preurejenih v nekakšen muzej na prostem, kjer se lahko seznaniš s svojevrstnim življenjem starih solinarjev.
Na Parenzani je več takih razgledišč in ne moreš si kaj, da ne greš gor, čeprav vse vidiš že s kolesa.
Na takem stebru daljnovoda je seveda razgled še boljši in kot pravi Pigsovci smo šli gor, slikat.
Grožnjan. Ta del Istre je posejan z griči, na katerih so nastali prastari ilirski kaštelirji, zgoščena obzidana naselja.
Tudi Završje je svoj razcvet doživelo v času delovanja železnice, ki je povezovala mesta in vasi iz zaledja in omogočala razvoj trgovine in obrti.
Povsod je slutiti patino preteklosti. Na mestu stare železniške postaje je zrasel kulturni dom, ki je tudi že preteklost...
Za gradnike so uporabili tudi miljnike ob železnici - iz Trsta do sem je 72,7km.
Ekipa, ki si lahko to privošči med tednom: Marko, Tobi, Luka, Matej in Janez.
Večinoma smo kolesarili le štirje; žreb je določil, kdo pelje avto do naslednje točke. Po vseh premletih taktikah se je ta na koncu izkazala kot najboljša.
Trasa je zelo razgibana in ima kar nekaj mogočnih viaduktov in tunelov. In vseh 123km, s postajami vred, so pred dobrimi stotimi leti zgradili v dveh letih!
Slikoviti Motovun, okoli katerega se počasi dviga naša trasa. Utrujene noge in rahel vzpon nas silijo, da si panoramo res dodobra ogledamo.
Tu je tudi področje, kjer rastejo velecenjeni in bajno dragi tartufi. Iščejo jih s psi, ki jih je ob hišah v ogradah vse polno.
Eh, ko bi takrat vedel, da je kila tartufov tam okoli 3500 eurov, bi ga pobral, tistega velikega, ki sem ga povozil, misleč, da je ničvreden star krompir!
Tunel pod motovunsko cesto je bil nekdaj opremljen z razsvetljavo. Ravno toliko je zavit, da je na sredini skoraj popolna tema in je treba peš, če nimaš lučke.
Kolk smo mi kul, ej!
Motovun gospodari pokrajini, tam daleč zadaj je Ćićarija.
Eni odseki na trasi so bili za vlak tako zahtevni, da je bila omejitev 10km/h. Anekdota pravi, da so imeli vaščani Završja, ki so delali na polju, dovolj časa, da so, ko so zagledali vlak, šli domov, se umili, preoblekli in ravno ob pravem času prišli na postajo.
Maketa parne lokomotive, kakršna je včasih tu peljala. Nas je počasi ujel večer in z njim mraz, na zadnjem makadamskem odseku nas je pa tudi dodobra pretreslo, tako da odločitev, da predčasno zaključimo v piceriji v Kaštelirju in se ne silimo do Poreča, sploh ni bila težka.
Pa še kdaj!
Luka