Intervju z Walterjem Bonattijem

ples, vabila, rumeni tisk

Moderator: pigs

Uporabniški avatar
marek
Prispevkov: 501
Pridružen: To Nov 23, 2004 10:58 am
Kraj: Vič
Kontakt:

Intervju z Walterjem Bonattijem

OdgovorNapisal/-a marek » Pe Jun 22, 2012 3:55 pm

Na strani gore-ljudje sem zasledil intervju, ki je po mojem mnenju vreden branja.
Lp, Marko


Intervju z Walterjem Bonattijem (1930-2011)

Alpinistični razgledi (1990): Nepotrebno je predstavljati Walterja Bonattija. 22. junija 1930 rojen alpinist je eden največjih al­pinistov vseh časov. Njegovi prvenstveni solo vzponi so legendarni. Bil je in je še vedno vzor generacijam alpinistov.

Objavljamo njegov pogovor z novinarjem revije Alp.

Alp: Kako se je začela vaša plezalska kariera?
Walter Bonatti: Nisem bil rojen alpinist, vendar je v meni živela sla po pustolovščinah. Živel sem v ravnini, visoke gore pa so zavzele mojo domišljijo. Gore so me prevzele, saj so mi predstavljale ne­dotaknjeno naravo. Sanjaril sem o plezanju, opazo­val plezalce, in jih potem poskušal posnemati.

Alp: Ste bili pri tem dobri?
Walter Bonatti: Da, takoj. Po šestih mesecih sem preplezal smeri, ki so veljale za najtežje na svetu. Začel sem s plezanjem na Gringo, šest mesecev za tem sem preplezal Walkerjev steber v Grandes Jorasses, severovzhodno steno Piz Badile, zahodno steno Aguille Noire de Peuterey in Croz dell’Altissimo. Bil sem star devetnajst let.

Alp: Ste imeli svoje heroje, ki so vas navdihnili k plezanju.
Walter Bonatti: Pri tistih letih sem seveda imel svoje heroje. Z odraščanjem sem odkril, da so tudi moji heroji ljudje, toda kdo je bil drugačen v mojih letih. Zelo sem spoštoval Hermanna Buhla, Riccarda Casssina in Lionela Terraya, toda odkril sem, da moja osebnost, moja notranja iskanja nimajo mnogo opraviti z samim alpinizmom. Plezanje je bilo pomembno, toda ne konec vsega. Pravi heroj v tem svetu je tisti, ki ohrani vero vase.

Alp: Za nekoga kot ste vi, je to lahko alpinizem, toda za koga drugega je to lahko tudi zbiranje odpadkov?
Walter Bonatti: Seveda. To drži za vsakogar - plezalca, smetarja, kogarkoli. Toda to je resnično težko in celo nemogoče, saj živimo v svetu kompromisov.

Alp: Kako ste živeli, preden ste postali gorski vodnik?
Walter Bonatti: Delal sem v tovarnah, dokler nisem razumel, kaj pravzaprav želim. Potem šem šel v gore kot vodnik.

Alp: Zakaj ste šli rajši v alpinistično kot v klasično kariero?
Walter Bonatti: Življenje je vredno živeti, če op­ravljaš delo, za katerega si narejen. Svoje življenje sem zgradil okrog svojih želja po pustolovščinah - najprej v alpinizmu, potem pa tudi drugje. Ljudje me ponavadi imajo za alpinista, toda sam se imam za človeka, ki je tudi alpinist. Alpinizem je samo del mojega življenja. Ko ljudje pišejo o meni, ponavadi napišejo, da sem se na določeni točki odpovedal alpinizmu; kot da je to bila nenadna prekinitev. Ni tako. Prihajalo je počasi. Odpovedal sem se določenemu načinu biti alpinist, toda prihajalo je do razvoja alpinizma. Alpinizem sem imel za prvi korak na stopnišču. Še vedno se vzpenjam. Gore so kupi kamenja, občutke povzroča plezanje. Za plezalca doseženi vrh ni nekaj fizičnega, ampak nekaj duhovnega. Ideja je: kako izboljšati ljudi, ne pa dosegati vrhove gora.

Alp: Ste radi plezali sami?
Walter Bonatti: Pustolovcu je osamljenost bistveni pogoj. Dela nisem vedno opravljal sam, toda vedno, ko je bilo mogoče, sem rajši šel sam; v gore ali okrog sveta. Biti sam je velika dragocenost, saj naostri čutila in okrepi čustva.

Alp: Kaj naredi dobrega plezalca?
Walter Bonatti: Kvalitete dobrega plezalca so enake kvalitetam dobre osebnosti. To so zmožnosti sanjarjenja in fantazije - plezati in ne dovoliti, da nam postane vse v življenju. Plezati, toda ne dovoliti plezanju, da nas zasužnji.
Pri plezanju je važno, da ne porušimo predstave nemogočega. Postaviti je treba pravila in jih spoštovati. Če igram poker z osmimi asi, bom gotovo zmagal, toda to ne bo poštena igra in taka zmaga ne pomeni nič. Današnja uporaba tehnologije v plezanju je podobna uporabi osmih asov v pokru. Če nemogoče postane mogoče, je nekaj uničeno. Zmaga nad nemogočim je ničvredna; le obide pravi problem.

Alp: Ali govorite o svedrovcih?
Walter Bonatti: Da, kajti plezanje brez svedra zahteva inteligenco v odkrivanju prave smeri. Zavrtamo pa lahko kjerkoli, to je le postopek, ne pa pustolovščina.

Alp: Kako razlikujete med plezalci, ki le uporabljajo svoje mišice in plezalci ki so pustolovci? Je to tveganje?
Walter Bonatti: To ni vprašanje tveganja. Ko začen­jamo postajati alpinisti, moramo vedeti, kaj pravzaprav želimo od gora. Če želimo le golo telovadbo, v redu, toda če želimo doživeti pustolovščino, moramo živeti po pravilih pustolovščine, ki je popolnoma različna od gole telovadbe. V pustolovščini mora biti tudi nekaj nepredvidljivega.

Alp: Zakaj ste dali pustolovščinam tako visoko ceno?
Walter Bonatti: Kot sem rekel že prej, je pustolovščina največja življenjska izkušnja. Za vsakogar je to nekaj pomembnega. Rojeni smo z željo po pustolovščinah, to je vzrok za napredek človeštva skozi stoletja. Sicer bi še vedno živeli kot opice. Življenje je še vedno pustolovščina; tu je nepoznavanje trenutka naše smrti. Umrli bomo vsi, toda nihče ne ve, kdaj bo smrt prišla ponj. To je zastrašujoče, a hkrati privlačno.

Alp: Kolikšen del pri plezanju ima tveganje življenja?
Walter Bonatti: Kot pri vseh dragocenih stvareh tudi pri plezanju obstaja tveganje. Toda vedno ko sem tvegal življenje, sem tveganje obdržal v ob­vladljivih mejah. Z izkušnjami in pripravo sem poskušal tveganje zmanjšati na minimum. Seveda je ta minimum moral biti prisoten, sicer bi moja podjetnost izgubila zagon.

Alp: Velikokrat ste splezali na Mont Blanc. Kaj vas je privlačilo na tem vrhu?
Walter Bonatti: Mont Blanc imam za očeta, ki mi je odkril mnoge stvari. Ničkolikokrat me je tudi kazno­val. Še vedno se vračam k njemu. Kot bi se vračal k očetu, ki mu moram nekaj povedati in od katerega moram nekaj izvedeti. Neštetokrat sem ga pre­plezal. Spominja me na preteklost. Moj pogovor z Mont Blancom je narejen iz razmišljanj in spominov; tu ni prihodnosti.

Alp: Ste spoznali vse njegove skrivnosti?
Walter Bonatti: Ne. Njegove skrivnosti so neskončne in ne želim jih spoznati. Spoznal sem lastne meje in slabosti. Ko sem se naučil vse, kar so me gore lahko naučile, sem začel iskati nova ob­zorja - veliki sever, globina morja, pragozd z divjimi živalmi. Gore so mi dale le to, kar sem si od njih želel.

Alp: Kaj so vzele za plačilo?
Walter Bonatti: Ničesar.

Alp: Kaj pa prijatelji, ki so se med plezanjem pone­srečili?
Walter Bonatti: Na žalost, takšno je življenje.

Alp: Kako ste preživeli težke preizkušnje, kot vaš bivak v centralnem freneyskem stebru?
Walter Bonatti: Zaradi izkušenj, ki sem jih dobil v predhodnih letih, sem postal dovolj odporen, da sem preživel težke trenutke, ki so bili morda pretežki za ostale ljudi. Preživel sem zaradi odpornosti, ki sem jo dobil po letih vsakodnevnega preizkušanja. Naj povem, da sem vedno bil nepripravljen sprejeti usodo, vedno sem se upiral smrti. To mi je pomagalo preživeti.

Alp: So te izkušnje na vas pustile kakšno sled?
Walter Bonatti: Globoko so me zaznamovale. Ne zaradi težkih preizkušenj samih, ampak zaradi nerazumevanja ljudi okrog mene.

Alp: Je bilo to nerazumevanje del vašega razloga za prenehanje s plezanjem?
Walter Bonatti: V resnici je bil to del razloga, toda resničen razlog je bil širjenje obzorij.

Alp: Imeli ste strašno izkušnjo leta 1953 na K2. Je ta izkušnja vplivala na vaše kasnejše plezanje?
Walter Bonatti: Z zornega kota alpinizma ni dodala ničesar k mojim izkušnjam, medtem ko je s človeškega zornega kota bila zelo pomembna. Naučil sem se namreč, da na žalost ne morem zaupati drugim ljudem in da sem sam sebi največji prijatelj. Naučil sem se tudi, da lahko stvari naredim sam. To je bil začetek mojega solo plezanja in mojih solo potovanj.

Alp: Zakaj ste bili razočarani nad drugimi plezalci?
Walter Bonatti: Težko je vse sešteti. O tem sem 30 let kasneje napisal knjigo, Trial on K2 (Proces K2), v kateri sem razložil dogajanje v taborih. Da bi pomagal tovarišem, sem naredil čudež in prinesel jeklenko s kisikom v najvišji tabor. Kasneje sem tvegal življenje skupaj s tovariši. Preživeli smo bivak na prostem (na 8100 m).
Uradno poročilo ni nikoli upoštevalo dejstev. Nasprotno, sprejelo je popolnoma nasprotno ver­zijo. Počutil sem se obtožen In onečaščen, ne le kot alpinist, tudi kot človek. Uradni predstavniki al­pinizma v Italiji niso popravili napačnega poročila. Iz teh razlogov sem napisal Trial on K2, ki ni knjiga mnenj, pač pa dokument in pripoved očividca.

Alp: Ali lahko poveste kakšne so bile obtožbe?
Walter Bonatti: Na kratko: bil sem obtožen, da sem želel na vrh pred ljudmi, ki so bili izbrani za vrh, da sem kriv za zmrzle roke in noge svojih tovarišev, da sem jih zapustil, čeprav je bilo ravno narobe. Da sem odpovedal pri nošnji jeklenke s kisikom vršni navezi, čeprav sem kisik prinesel višje, kot smo se prej zmenili in to zato, ker je vršna naveza pre­maknila svoje šotore na drug kraj, kot je bilo domenjeno. Obtožen sem torej bil, da sem postavil na kocko uspeh celotne odprave. Obtožen sem bil, da sem na skrivaj vdihaval kisik iz jeklenk, kar je bilo smešno, saj nisem imel maske. Dokazal sem, da so vse obtožbe neresnične. Toda ljudje, ki bi lahko umirili zadevo, so bili prešibki, da bi se lahko postavili v bran gnevu in gonji, ki sem je bil deležen. Moja verzija je bila potrjena na sodišču, toda uradniki planinske organizacije v Italiji niso nikoli poskrbeli, da se odkrije resnica; pisana poročila so torej še vedno napačna.
Morali bi nekaj narediti. Morali bi urediti stvari, ne zaradi mene, ampak zaradi njihovega lastnega dostojanstva.

Alp: Je bil vaš solo vzpon v jugovzhodnem stebru Druja oblika osvoboditve za vas?
Walter Bonatti: Da. To je bila neka vrsta odkupa, a hkrati tudi neka vrsta protesta. To je bila tudi priprava na prihodnost v plezanju. Kakorkoli, takrat tega ni nihče razumel. Generacije, ki so mi sledile, so se ponašale s ponavljanjem stvari, ki sem jih jaz že naredil z tem vzponom v Druju.
Plezanje mi dovoljuje zagovarjat moj individualizem znotraj družbe, ki temelji na kolektivizmu. Tudi drugi ljudje v šestdesetih letih so plezali na ta način in trdili, da so ga odkrili sami. To pa zato, ker so imeli moje soliranje Druja kot tehnični in atletski dosežek. Naj bo, v meni je to vedno bila obramba moje individualnosti.

Alp: Kakšne spremembe ste opažali v gorah?
Walter Bonatti: Tehnika je nenormalno napredovala, vrednost plezalca samega pa se je v določenih primerih zmanjšala.

Alp: Kdo so mlajši plezalci, ki nadaljujejo tradicijo alpinizma?
Walter Bonatti: Mislim da je Reinhold Messner eden izmed njih, na začetku je naredil neobičajne stvari. Toda danes je Jerzy Kukuczka dosegel to, kar je bilo v moji dobi nemogoče. Ali Doug Scott, ali nekateri alpinisti iz vzhodne Evrope. Ti plezalci pre­stavljajo meje človeških zmogljivosti.

Alp: Ste veren človek?
Walter Bonatti: Sem na svoj način. Vendar po mojem mnenju religija ne pomeni nauka. Sem proti naukom. Zame je religija zelo širok pojem in pomeni spoštovanje velikih, skrivnostnih sil, ki so nas ustvarile in vladajo v vesolju.

Alp: So bili nekateri vaši najtežji trenutki tudi nadčutne, religiozne izkušnje?
Walter Bonatti: Imel sem izkušnje, ki jih imenujem trenutki usmiljenja, ki so mešanica čezmernega veselja in hitrih reakcij. Te izkušnje so me pre­pričale, da lahko naredim, vse kar je mogoče. Upo­rabljamo le majhen del svojih zmožnosti in v izjemnih situacijah, ko smo prisiljeni izrabiti več svojih možnosti, uspemo v dejanjih, ki si jih razlagamo kot čudeže.

Alp: Imate takšne izkušnje tudi na drugih področjih?
Walter Bonatti: Podobne izkušnje imam iz srečanj z divjimi živalmi. Pri prehodu z alpinizma sem se srečeval z nevarnimi živalmi - levi in tigri v njihovem okolju, brez orožja. Vedel sem, da bo dialog z njimi nemogoč, vendar sem iskal stik z njimi brez nerazumevanja. Moj sklep je bil, da živali niso nevarne, če razumemo in upoštevamo njihova pravila; če jih ne obravnavamo s človeško logiko.
Eno od teh potovanj po Afriki pred 22 leti, me je pripeljalo v vzhodno Afriko na področje Serengetija, ki ni park in je oddaljen od naselij. To je bilo idealno področje za moje poskuse. Področje sem prečkal sam, brez orožja. Doživel sem nekaj neverjetnih preizkušenj.
Opazil sem nekaj levov. Šel sem naravnost naprej. Levi so se odmaknili, a prišli so drugi. Naenkrat sem se počutil kot dvoje ljudi. Moj moderni jaz je bil zelo zaskrbljen - tu je bila nevarnost zaradi krdela levov, toda moj drugi jaz, ostanek naših pre­dnikov, mi je vlil radovednost in samozaupanje. Gnalo me je naprej. Izbral sem svoj drugi jaz, ki je ravnal nagonsko. Šel sem počasi in vztrajno. Izogibal sem nenadnih gibov in pazil, da nisem povzročal hrupa. Levi so se le naježili, ko sem šel skozi trop.
Stik z naravo ohranja naše nagone in pomaga podzavesti ohranjati že skoraj pozabljena pravila. Vendar so nagoni tudi smešni; verjamem da je to del naše zavesti, ki je obstajala v vsakem od nas, vendar je izginila, ker ga je zadušila civilizacija. Naša logika že dolgo ne odgovarja logiki vesolja.

iz revije Alp prevedel Aleš Lipnik
AR 35/1990 13

Vrni se na “Kultura, trači...”

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 4 gosti