Prvo oktobrsko soboto sem zopet dobil Borutov klic: »Greš kaj v hribe al' boš samo spal? Pojdi ven iz megle, tam za gostimi oblaki sije gorko sonce. In glej, sije tudi zate! Pa še koga vzemi sabo!« Iz meglene Ljubljane smo bili povabljeni v Krnico, kjer je bila maša. Ob oltarju se je pogovor nadaljeval: »Kako si? Živiš s polnimi pljuči? Si še zavzet, zadovoljen, pokončen? Imaš dovolj rad svoje bližnje? Si jih danes kaj pobožal?« Pač, Borut nas ni nikoli šparal. Sam je bil izjemno goreč kristjan, mož in prijatelj. Borut Lajevec, ki se je smrtno ponesrečil jeseni 2001 v severni steni Mojstrovke, nas še zdaj vsako leto zbere pri maši v Krnici. Nekaj let smo hodili pod steno Mojstrovke, zadnja leta pa je maša kar v Krnici. Naravna katedrala stoji sredi ušiljenih vršacev, ki jih tu in tam preleti kakšna kavka ali pa airbus. Letos je bila katedrala še dodatno jesensko okrašena, pogrnjena z živozeleno popašeno travo, posuta s kravjaki in toplimi sončnimi žarki. Je bilo pa žarkov dovolj za prav vse! Pa tudi za vse mimoidoče, ki so se čudili veliki občestveni množici. Ob taki maši se vzdušje kar srka. »Mejduš, kako je lepo! Lepše bo samo še v nebesih!« Tisto uro je bilo res veliko topline poslane v nebo, prav tja do Boruta, Vikija ter drugih. In nazaj - z opombo: »Vi ste sol! Pa radi se mejte!«
Marko
Op: Maša je že nekaj zadnjih let v Krnici pri kapelici vsako prvo soboto v oktobru ob 11 uri. Objava naj služi kot vabilo za naslednja leta, saj je celotno vzdušje zelo prijetno. Po skupnem druženju smo se letos z otroki podali k bližnji strugi, kjer so otroci z užitkom poplezavali po raznoraznih balvanih.