Mene pa zanima, kdaj bo izšel novi mozaik s prispevki vse od - ne vem več kdaj?
Lp, Tanja
Kdaj bo novi?
Moderator: pigs
Kdaj bo novi?
"Na vrhu gore smo bližje nebu le toliko, kot smo bližje svojemu bistvu." (prejeti sms)
V bistvu sm prejsnjič hotu povedat, da mi članke raje kot na email naslov pošljite na markopotocni@yahoo.com , kajti doma trenutno nimamo internetne povezave in se lahko zgodi, da je mail prezaseden, da bi sprejel pošto, medtem ko je novi naslov dovolj velik za vse.
lp
marko
lp
marko
-
urednik
končno!
Kdor čaka, dočaka.
Nova številka Mozaika je zunaj (dobite ga ali na pigsu ali v viški cerkvi), med prazniki bo ravno pravšnje mašilo.
Pijetno branje,
MarkoP
op.pa se en clanek za opskušino tokratnjega Mozaika:
MAČKOVCA
Na Velikonočni ponedeljek se je družba iz Pigsa odpravila v Emavs (za nevedne so to Laze pri Logatcu). Vodič in vodja odprave Janez Kržič nas je tokrat popeljal v skrivnostni svet kraškega podzemlja. Zadnje besede morda tiste, ki ste v rosnih letih otroštva prebrali Brkonjo Čeljustnika, spomnijo na skrivnosti tistega tihega sveta iz pravljice. Prekrasni slapovi, vilini, škrati,… No, da ne boste odtavali predaleč v tiste čase, naj vam povem, da je bil naš izlet vse kaj drugega kot pravljičen. Pravzaprav je bil naravnost umazan. Tistim, ki smo se prvič udeležili takšnega pohoda, nam je ob začetnih pripravah kmalu postalo jasno, da bolj ko se oblečeš, bolje bo. Vse kar bo štrlelo iz jamarskega kombinezona, bo izpostavljeno neusmiljeni umazaniji. No ja, to nam je pravzaprav postalo jasno šele, ko smo že nekaj metrov pod zemljo z gumijastimi škornji zagazili v blato. Takrat ni bilo na voljo nobene revanše za morebiten ponovni premislek o kaki bolj primerni opremi. Saj ne, da je bilo komu v resnici žal. Pa vseeno, jaz sem bila vsekakor najbolj vesela škornjev in čelade. Nogice so ostale suhe ves čas, buče pa kljub morda drugačnemu prepričanju katerega od mojih znancev nimam tako trde, da bi brez jamarske čelade neprizadeto prenesla vsa tista pobližnja srečanja z jamskim stropom. Pa za razliko od jamskih dam Neže in Damijane, ki sta bili brez plastike na glavi, se ne gibljem tako elegantno, da bi se vsemu temu vedno izognila brez praske. Da ne govorim o kombinezonu, ki mi je omogočal elegantno dričanje po riti navzdol in plazenje po trebuhu navzgor. Če dobro pomislim, smo v tistih 4 urah našega izleta kar precej telovadili. Uporabiti smo morali praktično vse telovadne prvine, s katerimi so nas mučili tovariši in tovarišice telovadbe vsa leta šolanja. In šele sedaj mi je jasno, zakaj so hoteli, da tisto čim bolje, čim lepše in čim hitreje naredimo. Jaz sem mislila, da je v vsem le smisel ocene, ki si jo dobil na koncu v spričevalo. Ja, pomen je v resnici globlji. Pravzaprav je v tem primeru tičal globoko pod zemljo. Čim lepše in čim bolje zato, da je tem manj 'gaziblato' – tudi pujski so čista bitja. In čim hitreje: nisem mogla verjeti, ma tud v jami je skoraj tak ferker kot na Tržaški ob koncu delavnika, pa še povsem običajno je, da nabašeš na kakega Tržačana (Italijana). Mislim, da smo jih srečali kar pet v paru. Če si se že prej kdaj vsaj malo potrudil, da si kako telovadno prvino osvežil še potem, ko je šolsko spričevalu že zdavnaj prekrila žametna odeja prahu, potem si imel srečo, da si bil vsaj približno dovolj vitek, da si se zbasal na drugo stran preozkega prehoda. Takega, kjer ti je strop čelado kar z glave snel, medtem ko si se ti, jamski ''braveheart'' neustrašno tlačil skozi vse tiste pičle odprtine. No, drugače je bilo to za plezalce iz pigsovega vrtca in verjetno tudi za očitno ekstremno jamarko Nino, za katero se ni zdelo, da ima roko sploh v kakšnem mavčnem mavcu. V blatu in temi, temu se reče pogum.
To je bil prvi del spoznavanja jame. Drugi pa je bil naskok velike dvorane Mačkovce. Dvorana, velika? In da tja prideš samo skozi ''dimnik''? Ne brez tuje pomoči. Tu je bilo za dame dobro poskrbljeno. Pomoči sem bila deležna tudi jaz. Čeprav nisem dama, ampak tega itak noben ne ve. Tadaaaaaam. Pred nami se je odpirala tako zvana dvorana. Hja, videla sem le svoj nos v soju čelke na moji čeladi, vse skupaj zavito v kondenz, ki je prihajal skozi največjo odprtino mojega obraza, nekje izpod nosa. V neki sluteni daljavi, pravzaprav s pomočjo plamenice na čeladi olimpijke Irene, pa sem videla spolzko steno, čez katero so nekateri neustrašno lezli. Jaz ne, pa čeprav so me hoteli nahecat, da naj bi imela nekaj jamarskega v sebi, pa čeprav naj bi …ne ne. Na koncu je vodja odprave Janez Kržič poskrbel, da sem jaz na drugi strani zlezla skozi nek rov in prav tako prišla v 'dvorano'. Hja, če boste njega vprašal, je bilo to zato, ker je bilo punco pošteno strah, da ne bi odletela s spolzke stene v temno globino. Ja, moja resnica pa je ta, da je raziskovalni duh v meni hotel videti, če se da še kako drugače priti na isti cilj. Ha...Potem smo se odpravili po dvorani do konca. Da ne bi zdrsnila z ozke spolzke potke, sem menda prijela skoraj vsak kapnik. Že takrat sem se spraševala, kaj bi rekli naravovarstveniki, pa sem se potolažila z mislijo, da je to še vedno bolje, kot da bi se jaz z vsem svojim bitjem za vedno utaborila v tisti luknji. Zato pa je bilo potrebno paziti na vsak korak. To je opazil tudi Marko Bitenc, ki mi je kavalirsko nesel torbo. Ja, res ne vem, zakaj sem še tisto s sabo vlekla. A ja…, da so pirhi ostali suhi…no, danes ne bi bili aktualni zaradi grozeče pandemije ptičje gripe, mogoče bi bili sedaj bolj užitni netopirji, ki so se v tistem jamskem blodnjaku menda prikazovali nekaterim članom odprave…ko smo si pogledali tisto jamsko halo, smo počasi šli ven, na svetlobo…Tu smo se morali dodobra očistiti, da so nas vozniki avtomobilčkov spustili v svoje jeklene vozičke. Danes se sprašujem, če bi nam brez prve pomoči bebi robčkov Francija Zelka to sploh uspelo ???? Tako sem jamo doživela od znotraj in od zunaj. Tisti, ki se spoznate na (z)mešane občutke, ste me lahko popolnoma razumeli. Kasneje sem ugotovila, kakšno je bilo resnično doživetje. Ko sem bila naslednji mesec v Postojnski jami, se mi je le-ta zdela nekako …sterilna…pa ne narobe razumet…prekrasna je, ampak ko človek pride na okus doživetij iz Mačkovce, postane pri doživljanju podzemnih lepot bolj zahteven, predvsem drugačno lepoto išče v vsem tistem tam spodaj…zato moram povedati, da sem bila res vesela, da sem se udeležila tega izleteka.
Marjeta Petrovčič
Nova številka Mozaika je zunaj (dobite ga ali na pigsu ali v viški cerkvi), med prazniki bo ravno pravšnje mašilo.
Pijetno branje,
MarkoP
op.pa se en clanek za opskušino tokratnjega Mozaika:
MAČKOVCA
Na Velikonočni ponedeljek se je družba iz Pigsa odpravila v Emavs (za nevedne so to Laze pri Logatcu). Vodič in vodja odprave Janez Kržič nas je tokrat popeljal v skrivnostni svet kraškega podzemlja. Zadnje besede morda tiste, ki ste v rosnih letih otroštva prebrali Brkonjo Čeljustnika, spomnijo na skrivnosti tistega tihega sveta iz pravljice. Prekrasni slapovi, vilini, škrati,… No, da ne boste odtavali predaleč v tiste čase, naj vam povem, da je bil naš izlet vse kaj drugega kot pravljičen. Pravzaprav je bil naravnost umazan. Tistim, ki smo se prvič udeležili takšnega pohoda, nam je ob začetnih pripravah kmalu postalo jasno, da bolj ko se oblečeš, bolje bo. Vse kar bo štrlelo iz jamarskega kombinezona, bo izpostavljeno neusmiljeni umazaniji. No ja, to nam je pravzaprav postalo jasno šele, ko smo že nekaj metrov pod zemljo z gumijastimi škornji zagazili v blato. Takrat ni bilo na voljo nobene revanše za morebiten ponovni premislek o kaki bolj primerni opremi. Saj ne, da je bilo komu v resnici žal. Pa vseeno, jaz sem bila vsekakor najbolj vesela škornjev in čelade. Nogice so ostale suhe ves čas, buče pa kljub morda drugačnemu prepričanju katerega od mojih znancev nimam tako trde, da bi brez jamarske čelade neprizadeto prenesla vsa tista pobližnja srečanja z jamskim stropom. Pa za razliko od jamskih dam Neže in Damijane, ki sta bili brez plastike na glavi, se ne gibljem tako elegantno, da bi se vsemu temu vedno izognila brez praske. Da ne govorim o kombinezonu, ki mi je omogočal elegantno dričanje po riti navzdol in plazenje po trebuhu navzgor. Če dobro pomislim, smo v tistih 4 urah našega izleta kar precej telovadili. Uporabiti smo morali praktično vse telovadne prvine, s katerimi so nas mučili tovariši in tovarišice telovadbe vsa leta šolanja. In šele sedaj mi je jasno, zakaj so hoteli, da tisto čim bolje, čim lepše in čim hitreje naredimo. Jaz sem mislila, da je v vsem le smisel ocene, ki si jo dobil na koncu v spričevalo. Ja, pomen je v resnici globlji. Pravzaprav je v tem primeru tičal globoko pod zemljo. Čim lepše in čim bolje zato, da je tem manj 'gaziblato' – tudi pujski so čista bitja. In čim hitreje: nisem mogla verjeti, ma tud v jami je skoraj tak ferker kot na Tržaški ob koncu delavnika, pa še povsem običajno je, da nabašeš na kakega Tržačana (Italijana). Mislim, da smo jih srečali kar pet v paru. Če si se že prej kdaj vsaj malo potrudil, da si kako telovadno prvino osvežil še potem, ko je šolsko spričevalu že zdavnaj prekrila žametna odeja prahu, potem si imel srečo, da si bil vsaj približno dovolj vitek, da si se zbasal na drugo stran preozkega prehoda. Takega, kjer ti je strop čelado kar z glave snel, medtem ko si se ti, jamski ''braveheart'' neustrašno tlačil skozi vse tiste pičle odprtine. No, drugače je bilo to za plezalce iz pigsovega vrtca in verjetno tudi za očitno ekstremno jamarko Nino, za katero se ni zdelo, da ima roko sploh v kakšnem mavčnem mavcu. V blatu in temi, temu se reče pogum.
To je bil prvi del spoznavanja jame. Drugi pa je bil naskok velike dvorane Mačkovce. Dvorana, velika? In da tja prideš samo skozi ''dimnik''? Ne brez tuje pomoči. Tu je bilo za dame dobro poskrbljeno. Pomoči sem bila deležna tudi jaz. Čeprav nisem dama, ampak tega itak noben ne ve. Tadaaaaaam. Pred nami se je odpirala tako zvana dvorana. Hja, videla sem le svoj nos v soju čelke na moji čeladi, vse skupaj zavito v kondenz, ki je prihajal skozi največjo odprtino mojega obraza, nekje izpod nosa. V neki sluteni daljavi, pravzaprav s pomočjo plamenice na čeladi olimpijke Irene, pa sem videla spolzko steno, čez katero so nekateri neustrašno lezli. Jaz ne, pa čeprav so me hoteli nahecat, da naj bi imela nekaj jamarskega v sebi, pa čeprav naj bi …ne ne. Na koncu je vodja odprave Janez Kržič poskrbel, da sem jaz na drugi strani zlezla skozi nek rov in prav tako prišla v 'dvorano'. Hja, če boste njega vprašal, je bilo to zato, ker je bilo punco pošteno strah, da ne bi odletela s spolzke stene v temno globino. Ja, moja resnica pa je ta, da je raziskovalni duh v meni hotel videti, če se da še kako drugače priti na isti cilj. Ha...Potem smo se odpravili po dvorani do konca. Da ne bi zdrsnila z ozke spolzke potke, sem menda prijela skoraj vsak kapnik. Že takrat sem se spraševala, kaj bi rekli naravovarstveniki, pa sem se potolažila z mislijo, da je to še vedno bolje, kot da bi se jaz z vsem svojim bitjem za vedno utaborila v tisti luknji. Zato pa je bilo potrebno paziti na vsak korak. To je opazil tudi Marko Bitenc, ki mi je kavalirsko nesel torbo. Ja, res ne vem, zakaj sem še tisto s sabo vlekla. A ja…, da so pirhi ostali suhi…no, danes ne bi bili aktualni zaradi grozeče pandemije ptičje gripe, mogoče bi bili sedaj bolj užitni netopirji, ki so se v tistem jamskem blodnjaku menda prikazovali nekaterim članom odprave…ko smo si pogledali tisto jamsko halo, smo počasi šli ven, na svetlobo…Tu smo se morali dodobra očistiti, da so nas vozniki avtomobilčkov spustili v svoje jeklene vozičke. Danes se sprašujem, če bi nam brez prve pomoči bebi robčkov Francija Zelka to sploh uspelo ???? Tako sem jamo doživela od znotraj in od zunaj. Tisti, ki se spoznate na (z)mešane občutke, ste me lahko popolnoma razumeli. Kasneje sem ugotovila, kakšno je bilo resnično doživetje. Ko sem bila naslednji mesec v Postojnski jami, se mi je le-ta zdela nekako …sterilna…pa ne narobe razumet…prekrasna je, ampak ko človek pride na okus doživetij iz Mačkovce, postane pri doživljanju podzemnih lepot bolj zahteven, predvsem drugačno lepoto išče v vsem tistem tam spodaj…zato moram povedati, da sem bila res vesela, da sem se udeležila tega izleteka.
Marjeta Petrovčič
-
ur.Mozaika
- Prispevkov: 15
- Pridružen: Pe Mar 03, 2006 12:01 am
- Kontakt:
-
Gost
-
ur.Mozaika
- Prispevkov: 15
- Pridružen: Pe Mar 03, 2006 12:01 am
- Kontakt:
Ce bi kdo zelel prevzeti glasilo pod svoje okrilje, potem naj to jasno izrazi urednistvu, prav tako velja za sodelovanje - pa se bomo zaceli dogovarjati kako naprej. Zaenkrat pa je tako kot je in je casopis eden. Pa brez zamere Marku, ampak tako pac je! No, pa se cestitam Marku za okroglo 100 objavo in mu ob tem zelim, da bi bil se naprej tako fajn fant kot si bil do sedaj (takih dandanes zal ni veliko)!
-
ur.Mozaika
- Prispevkov: 15
- Pridružen: Pe Mar 03, 2006 12:01 am
- Kontakt:
Nekateri ze veste, a vseeno povem za tiste, ki tega se ne veste; kdor me ze hvali, naj to hvalo naslovi na zs, kajti tako je mnogo bolj prikladno.
Pa se to: Tanja, to s pecivom je pa res super ideja, a bo strudelj al tiramisu. Vendar sem jst bolj za strudelj, ker tiramisu bo najbrz enkrat kmalu najbrz Mirjam prinesla, pa da se ne bosta prepirali, kateri je boljsi.
Pa se drugic; Pa se to: lepo je videti zagrete registrirance in zato bi se res lahko vsi nekoliko zgledovali po ur.Mozaika. Lepo je videti tako angaziranost!
Pa se to: Tanja, to s pecivom je pa res super ideja, a bo strudelj al tiramisu. Vendar sem jst bolj za strudelj, ker tiramisu bo najbrz enkrat kmalu najbrz Mirjam prinesla, pa da se ne bosta prepirali, kateri je boljsi.
Pa se drugic; Pa se to: lepo je videti zagrete registrirance in zato bi se res lahko vsi nekoliko zgledovali po ur.Mozaika. Lepo je videti tako angaziranost!
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost